Novo Celje

Na mestu sedanjega dvorca Novo Celje je stal pet krat štiriosni dvonadstropni dvorec Plumberk, ki ga je dal okrog leta 1580 zgraditi Sigmund Schrattenbach (1548–1588). Glavno pročelje je bilo obrnjeno proti severu, v smeri glavne ceste med Dunajem in Trstom, na jugu je bilo obzidano dvorišče z gospodarsko stavbo, na zahodu pa ograjen vrt. Nadaljnji stavbni razvoj je slabo dokumentiran, saj sta Vischerjevi upodobitvi na zemljevidu Štajerske in v topografiji iz let 1678 in okrog 1681 malo povedni. Gradbene posege v 17. stoletju lahko povežemo z italijanskimi trgovci iz družin Qualandro in Miglio, ki so obogateli s trgovino z voli in tkaninami med Ogrsko in Benetkami ter oskrbovanjem cesarske vojske v Vojni krajini. Bližina dvorca ob t.i. ljubljanski cesti, po kateri je potekala trgovina, je bila zagotovo vabljiva za trgovce, z njihovo dejavnostjo pa bi smeli povezati prizidek prvotnega Plumberka proti vzhodu, v katerem bi sprva lahko bili skladiščni in ne bivalni prostori. Baroni Miglio so stavbi prizidali južni trakt s kapelo in konjušnico ter obzidali vrt.

Potem ko je gospostvo Plumberk kupil Anton grof Gaisruck, je dal v letih med 1756 in 1761 povečati in nadzidati obstoječi dvorec v razkošno podeželsko rezidenco, ki jo je imenoval Novo Celje. Po ugotovitvah Igorja Weigla je načrte za prezidavo pripravil kranjski deželni stavbni mojster Matija Persky, po naročnikovi in arhitektovi smrti 21. februarja 1761 pa je za dokončanje gradbenih in z njimi povezanih del skrbel ljubljanski gradbeni mojster Lovrenc Prager. Po prezidavi je dvorec trinajst krat štiriosna pravokotna stavba s pritličjem, spodnjim mezaninom, pianom nobile in zgornjim mezaninom. Persky je severno pročelje poudaril z osrednjim triosnim rizalitom in stranskima rizalitoma, ki obsegata po eno os. Pročelje je členjeno s pasovi rustike na rizalitih, venčnimi zidci, ki obtekajo celo stavbo in ravnimi zaključki nad okni. Izjema so zaključki treh oken dvorane, ki so izmenjaje zalomljeno in segmentno zaključeni, tako da je najpomembnejši prostor v dvorcu zaznamovan tudi na zunanjščini stavbe. Glavni portal je polkrožno zaključen in sega v spodnji mezanin, spremljata pa ga nižja pravokotna portala. Ob glavnem portalu sta slopa, ki nosita razgibano altano, opremljeno z balustradno ograjo in rokokojskima vazama. Pred slopoma arkade sta na visoka podstavka postavljena kipa atlantov. Bogato členitev osrednjega rizalita in glavnega vhoda v dvorec nadgrajuje trikotno čelo s kamnitim grbom grofov Gaisruckov, ki je bil prvotno pozlačen. Južno pročelje dvorca je členjeno s tremi triosnimi rizaliti, poudarjenimi z rustiko. V osrednjem je pravokotni portal z lunetnim oknom, ki osvetljuje glavno stopnišče. Persky je načrtoval reprezentančne prostore v osrednjem delu dvorca, ki je od zunaj arhitekturno najbolj poudarjen, samo kapelo je umestil v stranskem delu dvorca, vzhodno od osrednjega rizalita.

Po naročilu Antona grofa Gaisrucka so dvorec opremili umetniki iz srednjeevropskih dežel. Jožef Gebhard, wessobrunnski štukater, ki je pridobil ljubljansko meščanstvo, ter graški slikar in pozlatar Franz Josef Reich sta s štukolustrom in delno pozlačeno štukaturo opremila kapelo, slavnostno dvorano, stopnišče in sobe piana nobile. Rogaški slikar Anton Jožef Lerchinger je poslikal strop kapele in morda slavnostne dvorane. Graški kipar Veit Königer je izdelal tri lesene skulpture za štukmarmorni oltar, ki ga je v kapeli zmodeliral Jožef Gebhard. Graški pečar Johann Thalhammer je izdelal lepo oblikovane rokokojske lončene peči, graški ključavničar Gallus Johann Tizeckh pa umetelno kovano rokokojsko mrežo, ki je krasila lunetno okno nad glavnim portalom. Janez Karel grof Gaisruck, ki je Novo Celje leta 1761 podedoval po pokojnem bratu, je nadaljeval z opremljanjem dvorca, v njegovem času pa je bila tudi nekdanja Miglieva konjušnica povečana in nadzidana v veliko gospodarsko poslopje. Leta 1762 so se zaradi neustrezno uporabljenega lesa povesili stropi stopnišča in gosposkih sob, kar je med drugim uničilo Gebhardove štukature. Naslednjega leta je štukature na stropih stopnišča, štirih sob piana nobile in oratorija izdelal wessobrunnski štukater Thomas Finsterwalder. Okrog leta 1762 je Anton Jožef Lerchinger naslikal slikane tapete za tri sobe piana nobile, na katerih so bila upodobljena pristanišča, bojni prizori in krajine, ki so predstavljali vodo, ogenj in zemljo, medtem ko je za tapete z motivi zraka najverjetneje zmanjkalo denarja. Janez Karel grof Gaisruck je leta 1764 pri koroškem deželnem slikarju Josefu Cassianu Gasserju naročil tudi šest družinskih portretov za slavnostno dvorano. Na večjih portretih, nameščenih nad kaminoma, sta bila upodobljena lastnika fidejkomisa, grofa Anton in Janez Karel, na manjših, nameščenih nad vrati, pa so bili upodobljeni njun oče Jožef Anton, brata Jožef Gotfrid in Sebastijan ter sin Vincent grof Gaisruck. V času Janeza Karla grofa Gaisrucka je Veit Königer izdelal tudi osem lesenih ženskih figur, ki so jih namestili na podeste na stopnišču. Atributi, ki so jih držale v rokah, so izgubljeni, zato se ohranja stara tradicija, da upodabljajo muze ali parke. Königerjeva sta tudi nadnaravno velika, kamnita atlanta ob glavnem portalu s Herkulovimi atributi. Grofje Gaisrucki niso opremili vseh prostorov dvorca Novo Celje, kar je bila posledica finančnih težav in dejstva, da so v dvorcu le redko prebivali. Vincent grof Gaisruck, ki je živel v Celovcu, je v slavnostni dvorani v Novem Celju svoj otroški portret nadomestil s portretom, ki ga je leta 1812 naročil pri štajerskem slikarju Johannu Vinzenzu Lederwaschu.

Leta 1835 je gospostvo Novo Celje na dražbi kupil Jožef Ludvik Hausmann, lastnik gospostva Landskron pri Brucku na Muri. Hausmann in njegova hči Frančiška, ki jo literarna zgodovina priznava za prvo slovensko pesnico, sta si stanovanjske prostore uredila v vzhodnem delu piana nobile. Hausmann se je posvetil gospodarstvu in jugozahodno od dvorca zgradil tovarno žganih pijač, hleve in stavbo za delavce. Uredil je park vzhodno od dvorca, v obstoječem parku zahodno od dvorca pa je dal zgraditi odprt Apolonov tempelj, razgledno točko in sodobno opremljen rastlinjak. Hausmann je zasadil tudi murvove drevorede proti Žalcu, Petrovčam in Savinji. V času njegovega lastništva je bila zgrajena Južna železnica, zaradi katere so morali skrajšati dohodni drevored in prestaviti zunanji grajski portal. Hausmannov upravitelj Wenzel Georg Dunder (Václav Jiři Dundr) je leta 1847 objavil knjigo Styriens Eden, v kateri je opisal gospostvo, stavbe in opremo dvorca.

Po Hausmannovem gospodarskem zlomu so gospostvo Novo Celje leta 1848 kupili knezi in stari grofje Salm-Reifferscheidt-Krautheim, vendar so ga zaradi sodnih sporov glede zemljišč prevzeli šele okrog leta 1853. V času kneza in starega grofa Leopolda Salma, ki je leta 1888 po daljnem sorodniku dedoval tudi majorat Dyck in se odtlej imenoval knez Salm-Reifferscheidt-Krautheim in Dyck, so v šestdesetih letih 19. stoletja uvedli gojenje hmelja, kar je imelo izjemen vpliv na nadaljnji gospodarski razvoj Savinjske doline. Salmi so Novo Celje posedovali do leta 1919, ko ga je Jurij stari grof Salm prodal Davorinu Turkoviću baronu Kutjevskemu. Ob odhodu naslednjega leta so Salmi pohištvo in predmete iz treh etaž dvorca zapakirali v 67 zabojev in jih v petih železniških vagonih prepeljali v hišo v Slovenski Bistrici. Nekaj kosov je pred tem prodala Jurijeva hči Josa, nekaj opreme pa so prepustili baronu Turkoviću.

Potem ko je baron Turković leta 1930 Novo Celje prodal Dravski banovini, so dvorec iz razkošne plemiške podeželske rezidence spremenili v utilitarno bolnišnično stavbo. Turković je v Zagreb odpeljal slikane tapete iz štirih sob novoceljskega dvorca, tri kipe in sliko iz grajske kapele ter kovano mrežo z lunete novoceljskega portala. Umetnine iz 18. stoletja je nameraval prodati v Savski banovini, kjer so tedaj opremljali številne velike zgradbe in palače, vendar je bil pri tem le delno uspešen. Po dogovoru z banovinskim konservatorjem Francetom Steletom je Turković v Slovenijo vrnil slikane tapete s kitajskimi motivi in kovano mrežo. Slednje so predali Narodnemu muzeju, medtem ko je Narodna galerija odkupila oziroma pridobila donatorja za nakup kipov iz novoceljske kapele. Ob prenovi stavbe v bolnišnico so v Narodni muzej prepeljali tudi štiri lončene peči iz piana nobile in osem kipov z novoceljskega stopnišča.

Za namene psihiatrične bolnišnice so dvorec opremili s kopalnicami, primerno kuhinjo, gospodinjskim dvigalom, novim dimnikom ipd.. V nekdanjem gospodarskem poslopju so uredili ženski oddelek, pri čemer so dolgi stavbi približno na sredini severne stranice dodali prizidek. Do nadaljnjega osiromašenja dvorca je prišlo v času druge svetovne vojne, ko so ob pregraditvi kapele v dve etaži uničili preostanek oltarne arhitekture, stenskih dekoracij in tlak. Poslikava oboka kapele je bila prekrita z opažem in jo je bilo mogoče okrog leta 2000 restavrirati, medtem ko so stene in tlak rekonstruirali na podlagi predvojnih fotografij. Med nedavnimi obnovami so bili odstranjeni tudi elementi, zgrajeni v času bolnišnice in poznejšega doma za ostarele, med njimi dimnik in predelne stene v vhodni avli, vendar gradbena dela niso bila dokončana. Po spremembah lastništva in namembnosti v 20. stoletju je dvorec Novo Celje sedaj prazen. Potem ko je bil eden od šestih družinskih portretov ukraden, so ostale prepeljali na varno. Ostanke imenitne prvotne opreme lahko ob štukaturi v štirih prostorih piana nobile in v oratoriju občudujemo še v dvorani, rekonstruirani kapeli in na stopnišču.